Rejenje

To je bil stavek mojega dragega prijatelja, ki me je pošteno začudil.

Ob kosilu se je sprožila nekakšna debata o poporodni povišani telesni teži, o tem, kako težko je spraviti kilograme dol in o tem, da se nekateri ljudje po parih letih razmerja spremenijo. No… da se zanemarijo je bil njegov opis. Torej da si ženska po nekaj letih misli, da ji lahko za izgled začne dol viseti, saj ima moškega že itak zagarantiranega, ker je z njim poročena in imata otroke. Pa tudi obratno, da moški žensko že itak ima, ker je z njo poročen in imata otroke ter da lahko zavoljo tega brezskrbno poveča obseg.

Padla je teorija, da od tod zrastejo rit, stegna in pivski trebuh, najljubše oblačilo pa postane raztegnjena trenirka. Da paru postane vseeno.

Grizla sem se za jezik, pa si ga vseeno nisem grizla dovolj močno, da mi ne bi vsake toliko časa ušel kak močan ugovor vsemu, kar sem poslušala.

Ob stavku, da nisi fer do partnerja, če se zrediš, sem ga pogledala z veliko začudenostjo. Bolj kot sem mu skušala dopovedati, da telesna teža nima veze z ljubeznijo in da to nikakor ni nefer do partnerja, bolj trmast je bil on pri svojih teorijah. Dobro… on te spozna z napeto ritjo in ravnim trebuhom, ampak napeto rit in raven trebuh je verjetno marsikomu prekleto naporno obdržati pri štiridesetih ali petdesetih in po treh porodih. Tudi ona ga je spoznala v času, ko je imel telo Adonisa, po tridesetih letih zakona pa izgleda noseč. Je zaradi tega nefer do nje? Po moje, da ne.

Ne vem, kaj točno je obsedlo ta pogovor, ampak mnenja so se divje razhajala. Vse skupaj je bilo že komično.

Nekateri pravijo ‘bolje da ljulja, nego da žulja’, drugi se večno odrekajo čokoladi, tretji imajo svoje fore. Prepričani pa smo lahko le v eno: živi se le enkrat, bodite srečni, privoščite si čokolado, kadar vam zapaše in ljubite sami sebe in svoje partnerje takšne, kakršni so.